MAKEDONIJA
poročilo o ekskurziji Podravskega gozdarskega društva, 6. do 11.10.2015
Ime ji zveni eksotično, a je med eksotičnimi tista, ki je nekako najbolj domačna, ki jo najbolje poznamo. Pa jo res? Zdi se, da si je vsi niti niso upali preveriti. Tako daleč na jugu je in z vsem kar jug prinaša. Makedonija.
Ko smo se zjutraj po dolgi nočni poti začeli ozirati skozi okno avtobusa ni delovalo obetavno. Drseli smo mimo opuščenih polj in tovarn ter prehitevali krdela potepuških psov nekje na koncu Srbije. Prinašali smo dež.
Kmalu po prečkanju meje smo zapeljali v Skopje, ki takoj naredi močan vtis. Dež je umil monumentalne baročne skulpture slavnih Makedoncev iz antične in kasnejše makedonske zgodovine, da se je prestolnica na vsakem vogalu kar bleščala v barvi zlata in snežni belini marmorja. Prejšnji prizori s poti so dobili svoje nasprotje v blišču in presežnosti nove zgodbe, ki si jo »gradi« Makedonija. Veličina Aleksandra Velikega se manifestira materialno. Njegov 28 metrov visok spomenik sega med strehe mestnih hiš in vihti meč nekam proti vzhodu. Na njegovem podstavku so v reliefih prikazane njegove bitke z Grki, s Perzijci in z Indijci. Na jezo prvih so si Makedonci Aleksandra vzeli za svojega in ga, sodeč po velikosti skopskih spomenikov, izbrali za osrednji lik narodne identitete. Morda je nova zgodba prispevala k razcvetu makedonskega gospodarstva, vsekakor pa k razcvetu turizma. Turistom je prepuščena sodba o okusnosti baročno pretiranega in spomeniško nasičenega izgleda mesta, v katerem pa smo našli tudi mirne kotičke. Ogledali smo si hišo Matere Tereze, trdnjavo Kale, džamijo Mustafa paše, cerkev Sv. Spasa ter se podali po Stari Čaršiji, kjer so nas udomačili s pristno kavo in čajem.
Naslednji dan je ekskurzija dobila težo. Pridružila sta se ljubljanski sodelavec Jurij Beguš in Vojo Gogovski z makedonskega gozdarskega ministrstva, ki je prevzel vodenje naše skupine. Krog po Makedoniji smo začeli s potjo na zahod in naredili prvi postanek v Tetovu. Tamkajšnja tržnica opaja z vonjem po papriki. V nas pa je podžgala nakupovalno strast, da smo na avtobusu lahko še dolgo primerjali nakupe. Medtem smo se zapeljali v dežni oblak, ki je trdovratno sedel vrh Šar planine in ni dovolil, da bi prostrane pašnike, smučarsko središče Popova Šapka in planšarijo videli bolje kot le v obrisih. Kljub vremenu so nam gostitelji pripravili adrenalinsko pustolovščino in nas z vojaškim Pinzgauerjem čez širne pašnike popeljali do gorskega gozda, kjer smo dobro premetani izstopili. To je bilo naše srečanje z moliko v njenem naravnem okolju ter nato še njihovim ponosom – jelovim bukovjem. Gozdarski safari se je končal s preprosto a okusno pojedino v planinski postojanki ter predavanjem profesorja Janeta Acevskega, ki je makedonske gozdove predstavil tudi na svojih fotografijah.
Dan je bil prekratek, da bi se bolje seznanili tudi z lepotami Nacionalnega parka Mavrovo. Svoje tamkajšnje gostitelje smo pustili čakati do večera, ko so nam na kratko predstavili svoje delo in okolje.
Naslednji dan smo nadaljevali pot proti jugu. Vse pogostejši minareti so napovedovali, da se bomo povsem približali Albaniji. Pravoslavnih cerkvá, ki so že po svoji tradiciji manj vpadljive, je bilo vedno manj, a smo na vzpetini nad reko, sredi neprekinjenih gozdov opazili pravoslavni samostan Sv. Janeza Bigorskega. Težavna zgodovina samostana se nikakor ni skladala z njegovo pravljično podobo, le stroga črnina oblačil mladih bogoslovcev je izzivala temačne sume. Bogastvo samostana je razkrila šele njegova notranjost, predvsem v orehovino izrezljan ikonostas je izkazal globoko predanost veri in mojstrstvo makedonskih rezbarjev. Zlati lesk ikon je nudil nadomestilo za makedonsko sonce, ki v času našega potovanja ni opravičilo svojega slovesa.
Narasle struge rek Radike in nato Črnega Drima so vodile našo cesto proti Ohridskemu jezeru. Za kratek postanek smo izbrali Vevčane – makedonsko enklavo znotraj albanskega etničnega ozemlja. Ponašajo se s čistostjo ne le vode, ki v izobilju izvira na več mestih nad vasjo – ta del je zaščiten naravni spomenik, ampak tudi z etnično čistostjo. Neformalno so ustanovili kar svojo Republiko Vevčani, uradno pa jim je uspelo ustanoviti svojo občino, čeprav so Vevčani komaj kaj več kot velika vas. Ideja o republiki je dobila zagon že v času Jugoslavije, ko so bojeviti Vevčani s srditim odporom uspeli preprečiti namero oblasti, da vodo iz izvirov preusmerijo v bližnjo Strugo. Kraj je turistično zanimiv pokazatelj trenja med etničnimi skupinami v Makedoniji.
Vodja poti Vojo Gogovski se je le skrivnostno nasmihal ob vprašanjih, kaj je naslednja točka programa. Tisto popoldne smo že dosegli obalo Ohridskega jezera in prečkali Črni Drim tik ob njegovem izviru, pravzaprav iztoku iz jezera. Mimo številnih nasadov jablan smo spet dosegli zavetje gozdov in v njegovi sredi idiličen kotiček. Prostor s cerkvijo, nekaj pripadajočih zgradb znotraj urejenega vrta je bila scena kot bi si jo zamislili le filmarji. Pridružili smo se makedonskim gozdarjem na njihovem slavnostnem srečanju. Ob težko obloženi mizi je beseda hitro stekla. Lahko si prepoznal čustva z obrazov, razkril odnose, v majhnem krogu si lahko izvedel tudi kakšno gozdarsko javno tajno, ki bi nam sicer ostala zamolčana. Makedonska narodna pesem je postajala vse glasnejša, proti večeru se je prostor zameglil in zrak zgostil do bolečine. Ansambel se je pomešal med nas, bankovci so frčali, pevko so obkrožila pojoča grla, pesem je odmevala.
Vendar, kako se je v deliriju vse končalo, nikoli ne bomo izvedeli. Priganjal nas je urnik. Na avtobus smo odnesli pesem in do prihoda v Ohrid smo po zaslugi starih vojakov iz bližnjih kasarn že vsi znali zapeti Bitola moj roden kraj. Ohridu pozno zvečer nismo namenili časa, ki ga zahteva njegova slava, a okrnjene izvedbe večernega dela programa smo bili že vajeni.
Nekaj lepot Ohridskega jezera je razkrilo naslednje jutro. Njegova voda je tako bistra, da je dno vidno do globine 22 metrov. Več mesecev v letu jo je mogoče piti naravnost iz jezera. Je eno od najstarejših jezer na svetu in skupaj z mestom Ohrid priznano kot svetovna dediščina.
Med oblaki in meglicami smo njegovo modrino opazovali z gore Galičica in hkrati istoimenskega narodnega parka, na kar smo se čez prelaz in skozi gozd, kjer je najbrž bilo več jurčkov kot dreves, spustili do Prespanskega jezera, pa skozi Resen do ograde z divjimi prašiči, ki je bila naš zadnji strokovni ogled. Tu smo se poslovili tudi od našega radodarnega gostitelja Voje Gogovskega. Prvi med nami ga je povabil v Slovenijo, vendar kako povrniti takšno gostoljubje je uganka od slovesa naprej.
Na poti, ki se je nato obrnila nazaj proti severu, nas je še vedno spremljala pesem, a tokrat slovenska. Z njo smo napolnili tudi vinsko klet v Kavadarcih, hram makedonskega vranca. Z nočnim počitkom v Skopju je naše makedonsko oro zaključilo krog.
Milan Kosi
